Kakšne barve je, ki barvaš ga,
v odtenkih vseh, od belega do črnega?
Kot steklena šipa, ob katero pogled ne zadane se,
se vidi skozenj, pa vendar je.

Kakšne je oblike, ki rišeš ga,
v likih mnogoterih, od kroga do trikotnika?
Mar lahko narišeš veter, neba dotika se in tal,
v puščavi obleče se v pesek ni na morju v val.

In okus, kakšen praviš da ima,
je slan al' kisel, ki greni te in sladka?
Kot studenčnica je, ki te poji,
brez svojega okusa, po ničemur ne diši.

Ne pogleduj na uro, kadar hrepeniš
in imenuj ga ne, ki ga zaman tešiš.
Dasi je v času, s časa ni
in da čemu je podobno se le zdi.

***

Če si žejen, voda te odžeja,
če te zebe, prežene mraz z udov ti odeja;
lačen si?, na jej.,
onega kljuni vate se odpirajo naprej.

Če ženo, dom imaš, otroke zdrave,
al' če skrbi posvetne ti niso prave;
če do smrti izmučiš svoje ga duha,
ti ta za nič na svetu onega ne izda.

Ne oblast, bogastvo in časti zunanje,
ne modrost in mir, dragocenosti notranje;
ne ene ne druge, onega ne zadovolje,
nečesa česar nimaš, ono terja te.

Ne pogleduj na uro kadar hrepeniš,
na skrivaj sanjariš, v dalj strmiš;
kar obzorja črta, na videz tam meji,
nikjer v resnici temu konca ni.

***

Prezgodaj je še za zdravljico,
prezgodaj da potegneš iz rokava srčevo sedmico.
Mnogo se izpolni, kar si zaželiš,
a onemu v sebi nikdar ne zadostiš.

In prepozno za besede brez pomena,
žetve ni, kjer posejanega ni bilo semena.
Četudi vse, po tvoji volji se zgodi,
ono v tebi se ne pomiri.

Slepi potnik je v tebi, slepem vlaku,
z njim po tiru slepem drdraš v mraku.
Tja v vesolje, k zvezdam v vas,
drdraš s težkimi kolesi,ki jih poganja čas.

Ne pogleduj na uro, kadar hrepeniš,
v vrhuncu podrhtavaš in drhtiš;
korak nazaj, korak naprej- oboje je nesrečno,
a ostati tu ne moreš večno.

Hovk