Nekaj mi polzi po vratu,
kaplja pod sence očesa
in me draži kot sloka drevesa,
polomljena v viharju.
Zvok bobnajočega vetra
in polzenje mravelj
po gladkem snu iz usnja.
Še močneje, močneje utripa
Žila na stegnu vodnega curka.
Izdih razprši dragocenost.
Čut, čut in slutnja privzdignjenih
valov.
V soncu se oprhajo noči.
Silva Langenfus