V očeh vonja so kaplje,
bližina dotikov neba.
V prazen kot ujeta čutenja
nekega zaklanega poeta.
Odvrženega ob cesti,
blizu prometnega znaka
in starega vlaka.

Spominjam se,
lista iz krvi drevesa.
Čisto praznega,
topega,
mrzlega,
golega pogleda.
Dotikov črnih vranov na beli rjuhi.
Vonja, ki plane vate ob odprti zemlji.
Od takrat, rišem kroge spomina v svoje
pozabljeno življenje.

Silva Langenfus