V resnici je pravzaprav smešno, kako pišem najglobljo poezijo,
ko moje razmišljanje počasi ugaša, moja vročina
ša se je povišala za stopinjo.

Včasih lažem.
In včasih položim violino in klavir v isto sobo,
samo zato, ker je brat rekel da sta zaljubljena.
Ure in ure se dotikam se njunega svetlečega se, svilnatega lesa, potem pa,
potem pa ju začnem rezljati, grobo,
samo zato, ker nočem da sta popolna in ker ne moreta čutiti.

Razmišljam o tem, da bi verjetno delovala boljše s tvojimi pljuči
dihajoč namesto svojih in s pumpanjem krvi tvojega srca.

Boljši verzi, boljše rime, boljše življenje? Saj razumeš, upam da!
Zamenjala bi moje organe s tvojimi in rekla, da sem še vedno tukaj.
Nihče ne bi opazil, ti pa si bil vseskozi še vedno najboljši del mene.

Stroji so odvili moje življenje, samo zato, da sem ga lahko ponovno zavila skupaj.
Zapečatena sem z močnejšim voskom, zdaj.
In napisana z nevidnim črnilom, ki si mi ga podaril za rojstni dan.

Ne sovražim lepih ljudi,
Ker samo jaz dišim kot črnilo in star papir,
ker samo jaz včasih delujem grobo kot pergament, a sem hkrati
napisana z umentnostjo.
Ker sem izumetničena na svoj način.


Zato v resnici ta ni za Vas, ker je o meni. Spet.

Človeška Lučka