Pozavna mi je dala takšne sreče.
Življenju spet naménila pozdrave.
Zdaj zid betonski mi okoli glave
gradi zamolklo omejene ječe.

Kako prehitro želje hrepeneče
sem videla odhajati v daljave,
kot kamni potoné v vrtincih Save,
nemeti pesmi vse zveneče!

Prevelik led v telesu, da bi pela,
prevelik mraz in srd sta v moji duši,
da pesem bi glasila se vesela.

Moj glas je kakor vrt v največji suši.
Edini dom, ki kdaj sem ga imela,
bila je glasba; Zdaj še ta se ruši..

Anja Koretic