Po svoje mi beži korak,
ko tečem čez življenja jase,
borim se s strahom kot vojak,
ki s puško vselej meri vase.

Jetníca sem;
in to premajhne kletke.
Kadar skušam priti ven,
mi svet v telo zarine metke...

Zato grem;
Na hrbtu upov prazne vreče,
in dom je daleč stran od mé.
S kakšno grdoto mi bije srcé,
da v njem nihče ne vidi sreče..?!

Anja Koretic