Kam neki šla je moja bistra reka.
Tako utrte so bile že struge,
kam neki zdaj me vlečejo vijuge,
praznina, ki mi polnosti odreka!

Bojim se, da počasi se izteka
čas duše moje, ki ni našla druge,
da roka, ki mi maha ven iz truge,
na tisoč gnilih delcev me razseka!

Prehitro mi venelo bledo lice,
kot stihi skozi lastno nrav prezrti,
je moja sreča daleč od resnice.

Cvetovi so na rožah že odprti.
Na okno pet mi hodijo sinice.
Pomlad je tu. Vse diši po smrti.

Anja Koretic