v prevretku rjavih misli še enkrat pobožam kamniti obraz
preden se krsta zapre
preden se fuga žebljev začne
Sofija, poslušam radio, ki mi pravi
ne razmišljaj
bodi ponižna
saj brskam po sebi, Sofija, da najdem smeti
raztrgano papirnato vrečko za kruh
olupke jabolk in hrušk
strah ni pravi razlog za spoved
je mogoče to kesanje
in zopet, naj ne razmišljam
naj se držim pravil Vodnika po duši in lepoti
da bom očarljiva dama
da bo vse dobro
in pride kirurg
začne pri koži
odlušči me, ker pege niso v modi
in nadaljuje s stopali, prsti
meča so klena
stegna medena
amputacija leve noge
da ne bom moških s svojim mednožjem razgrela
grešno je, pravijo
in oblak se razpoči
mizo namoči
vsakdanji obred
se pečenka na srebrnem pladnju odloči
preveč sem pečena
preveč je zelenjava razdrobljena
in krompir se duši v omaki
juha z rezanci in marelično pecivo
saj je na mizi porcelan in kristal
dovolj je, podaj mi kladivo, Sofija
nastopi obdobje tišine
neslišno
plesnivo
in zasmejim se
niti besede več v zrcalu vode, ko igram se noč
in divja korenina se vzpenja na čebelja krila
v dnevu veselja skozi pomlad in poletje
v trenutnem nemiru gnezdi melanholija
samota
in peščena ura meri čas v labirintu želja
ko napišem še poslednji sonet
sem le premica, ki se s stoletjem igra

sheeba