Nočem zbuditi orlov.
V tvojih laseh gnezdijo.
Brusijo kremplje usode.
In vsak moj gib,
kot da nisem več varna,
se zrcali v tišini noči.
Moja razparana usta
so zraščena narobe.
Se hočem smejati,
pa jočem …
In oči, kot da ne slišijo več
ukazov iz drgetanja sivine,
so kot … soline.
Grem,
nočem zbuditi srca.

Silva Langenfus