Brez koščka tkanine
telesu budim spomine …
Valoviti obrazi na sponkah las.
Pridušena glasba grlenih tipk.
In tisti dve barvi. Rdeča in črna.
Vmes le postaje praznine,
in vlak voščenih lutk,
ki se ustavlja, ker išče pristan.
Moje meso je v nevihtah
neskladja, postalo trpežno.
Moje oko je divje otožno.
Ko gledam tvoje,
nasmeh mi nariše obraz.

Silva Langenfus