Sedaj vem, da si.
V trzljajih rezgeta te čutim.
Že gorim.
Obuvam si čevlje ponošene noči.
Iz ust uhajajo že izrečene besede.
V papagajski govorici pozdravljam zbodljaje.
V sklonjeni drži , se je strast spotaknila.
Padla je.
Na edini žebelj zarjavelih želja.
Prazna kot še nikoli,
odhajam,
ustekleničena in osramočena.

Silva Langenfus