Nekakšna tiha vez se je spletla s trenutkom, ko sonce zahaja.
Spušča se tako, da naravnost in z vso močjo posije v sobo.
Nasloni se na okno in s priprtimi očmi zre v pozdrav,
ki ga pošilja ta sončna krogla in vabi v potopitev.

Le posebej izbranim se tako lepo, tako zaupno
spušča v notranjost. Vedno znova čaka ta obisk,
prenese v eterične sanje, telo se razblini
in zlije v tok razlite svetlobe.

Rožnato obarvan rob krogle se dotakne krošenj.
Stisne. Dotik odhaja.
Skozi vejevje in listje segajo rumeno oranžni prameni,
na katerih se drsi v samo jedro topline.
Svetloba se niža, tišina poglablja.
Tone v sebe, tone v praznino, mrači se.

dani