Tu
Nekje
Globoko
In še globje
V meni ostanki
So vojne katastrof.
Ogromna je le sfera,
Ki v notranjosti leži.
Nje zidovi masiva težka,
Nič prodre je, se zazdi.

Zapolnjena s trenutki,
Ki jim konca nikdar ni.
S črnino svetlobne idile,
Katere strah se je drži.

Žarkov črnih sfera polna
Vedno, kadar v ogledalu
Odsev svoj mrko zrem,
Ki nikoli ni to, kar je bil.

Sfera porozna, polna lukenj
Preseva črnino ven v dan.
Sfera se prazni v okolje,
Izčrpa, postanem zaspan.

Zaspim v temi, ki ne izgine,
Se zbudim v potu na spomine,
Ki trgajo še tiste misli zbrane,
Ki rodijo se v slepi veri.

Počasna je ta muka, ki preti
Na vsakodnevnem mi koraku.
Edina to je pot, zaenkrat,
Ki jo zmorem skupaj z njo.

Krpam steno s težo časa,
Zidam tam, kjer temelji so že načeti
In vadim, se učim, kako naprej živeti
V medli le svetlobi, ki prispe v sfero.

Daje mi zidakov in moči,
Da zakrpam sfero si
In nikdar več ne pričakuje,
Kot lahko ji dam.
Za vse to sem ji hvaležen,
Pa čeprav morda zaman.

Živim srečno, so občutki,
Ki mi stresajo telo.
Nje oči so nočna mora,
Ki mi sfero parajo.

A le oči so zdaj rešitev,
Ki jo gledam v dnevu belem,
NJE oči sta smaragda regeneracije,
Ki bosta obnovila vse sferne luknje.
Morda pa le končno ta sfera popravi se...
Morda le enkrat
Spet bo svetel dan
Zbudil se bom iz sanj!

Weirdness