Dotakne se police, nežno, kot da bi bilo vse krhko
in bi se utegnilo zrušiti, če se nasloni.
Skozi rahlo tkanino se razpre razširjen in čist razgled.
Tako težko je premagati to višino, stopiti proti lepoti
in uživati v krošnjah dreves na drugi strani ceste.
Pozabi na drget v sebi in se preda lepoti.
Uživa v pogledu na hiteče, ki sprožajo igrivo ugibanje.

Svetlolasko čaka otrok, ki mu je obljubila popoldansko guganje.
Njega čaka kosilo, že zjutraj je namignil, kaj bi rad.
Tam se fant s težavo ločuje od družbe, ki bo še naprej posedala na klopci.
Vsi v enem samem pogledu in lastovice se zbirajo na žici.
Smreka na robu gozda ima živ le še stožec na vrhu,
pozna pripovedi o poljih, ko tu ni bilo še nikogar.

Med klici otrok, glasnimi kriki ptic, hrupom vozil, vsa ta tišina.
Blaga tišina. Ubija.

dani