Stoji ob široko odprtem oknu. Golob zleti čisto blizu.
Malo bolj vstran se na vrhu stare smreke zbirajo vrane,
od časa do časa se katera oglasi, nekaj jih odleti, priletijo druge.

Sproščena, lahkotna svoboda. Spodaj je zatišje.
Na potki je sprehajalec s psičkom.
Ob zidu okrasno grmičevje, gosti drobni lističi na vejicah
skoraj zakrivajo plasti cvetočih blazinic,
potem pa vse naokrog trava, svetla mehka trava.
Mehka, od sonca ogreta tla. Veter je dober, nežen in topel.
Boža lase, lica.

Razprostreti roke in zapluti z vetrom,
nad drobno nežnostjo brezovih vrhov,
ki se s tako lahkoto predajajo zibanju.
Skuša se priključiti kakšni jati,
lahkotno pluti med njimi, biti del gibanja ...
Noga se skrči, koleno se skoraj dotika okenske police.
Ta težka omrtvelost.

dani