Samo še preštevam, koliko drobnih sijajev so posrkale tvoje oči, na tistih vmesnih postajah proti cilju - brez cilja. Zadeta s fikcijo, da bo od tu - do večnosti moja moč zadostna, potegnem zadrgo na prašnih škornjih in jih prisilim v korake.

Grenak okus odhajanja
razjeda živo kopreno hrepenenja po vračanju
in bolj živa je misel - bolj mrtva postajam.

Svet bi postal zavistno bled, če bi se nekje zalomilo in bi nas potegnilo čez zarjavele zapahe zavesti, kjer po umu še vedno kričijo besede:
Ljubiti in biti ljubljen nazaj!

Vse je precizno programirano. Celo tisti čip, ki nas veže s srcem ima funkcijo
šepetanja, da je samo angel tisti, ki lahko vrvico tvoje uspavanke s poljubom prelomi na dvoje. Oči strmijo v prazno, nekje vmes, pa nekaj zori.

Čas je kaotičen kot tudi čakanje na tistega,
ki te bo dovolj silovito odrinil,
da bi ga v modricah lahko oklical za
Ljubezen svojega življenja!

Nuška Golobič Malena