Kje je že to.
Čeprav časovno ne tako oddaljeno,
a se že poraja nasmeh.

Naslov »Ne vem še«,
potem pa razpršene misli,
smejoče,
jokajoče,
bežoče.

Vse v vrečki pred nosom,
ohranjeni le še v spominu,
sedaj že nekje na Čistem mestu,
ali pa morda odpadli s smetiščarja,
viseči na brezi ob poti.

Seveda vem,
da zabeleženega ni moč razumeti.
A vedno bolj spoznavam,
da to smo,
svetlobna leta oddaljeni
v mislih
in razumevanju
eden drugega.

In sedaj ne znam izraziti
hm.. vzhičenosti, ja,
bo kar prava beseda,
vzhičenosti ob tem,
kaj vse lahko spoznam
že samo s kratkim
pogovorom
s tabo.

Lucija