Rad sem jo imel v ustju zmečkanih juter,
prepojeno z lačnimi zublji zemlje,
mehko kot saten, obdano s kaviarjem smole
za najnujnejši desert v escenci preživetja.
Odgovarjala je na moje roke,
kot zemlja z drobnimi semeni
podredi čas z zakoni narave.
Ljubil sem jo z okroglimi očmi otroka,
ko se mu v ustih topi trst toplega naročja,
ogrnjen z njenimi lasmi
in s pečatnimi poljubi na prstih,
kralj sem bil, kronan nad njenimi nedri,
utrjen z galopom gole galantnosti,
obseden obiskovalec oblakov,
ki hitijo čez njene kremne smehljaje.
Ogrnil sem jo s sivo sramotno srbečico slane, …
Bila sva dva, v paru, drget dišeče dvojine,
zašit aforizem posmeha, potovanje v neznano.
In kar sem rad imel, in kar sem ljubil
je bilo za mano,
s tihim trnjem tinte tlakovano.