Mrtvi telefon
odgovarja, da ne obstajam

kot da bi prehitro ujel
čas smrti

tisti čas, ki še ni,
ko še vedno vlečem tihe dihe

izpod zamrznjenega
v zamražen led sedanjosti.

Ena ogledala
so postavljena
popolnoma narobe,

ena me gledajo
brez da se zavem,
postavljajo jih pogledi
tisti, ki jih ne poznam

in mraz premraženo nadaljuje
še bolj ledeno pot,
kot zmorem v očeh,
pred svojim.

Telefon me je zbrisal,
kot zbrišejo mrtveca
v času umiranja,
pred zadnjim izdihom.

Ta številka ne obstaja,
ste se zmotili,

poskusite ponovno,
mrtvi so zaspali.

Do plačanega računa.
Mogoče oživim.

IŽ-lev