Nemirno, vlažno jutro.
Drevje pokleka in grmičevje kleče plazi pred burjo, ki podrsava iz Forma vive nad soline in zapuščeno hišo. Ostri valovi se neukrotljivo lomijo in penijo,
ko se z žepno svetilko v roki povlečem pod palubo med motorja.
Zadušljivo je tu spodaj in zrak, kot da je zaoljen. Pazljivo se zavlečem čez desni motor in posvetim. »Vkrej se je strlo, vün teče!« pravim.
Valovi sunkovito zibljejo barko, zategujejo sidro in pljuskajo ob njen trup. Gojišče školjk se za trenutek skrije in spet prikaže nad valovi.
Prižgeš si dim skrbi, ki pihljajoč izginja z burjo.
Zagledava se v oči.
Vonj soli in primorskega bora ti zaveje med lase in za trenutek ujame sapo. Obrneš se vase in neomahljivo sežeš proti škatli z orodjem.
Spet mi je vse jasno.
Zmoreš, zmoreš tudi to.


Slovar:
»vkrej«: vstran
»strlo«: zlomilo
»vün«: ven

Mojki