Čez eno uro boš vedela, ali boš imela takrat
morda kaj časa zame.
Tvoj svet je tako pust in prazen, prav ničesar ni, česar bi se
veselila.
In še vedno te objemam previsoko, kot da bi te hotel zadušit in ne
podret.
In ta moja oralna fiksacija oz. poljubljanje je že nadležno.
Ko boš zares potrebna, me morda naskočiš, do takrat pa naj ne
težim.
Morda sem ti res kdaj postregel samo z Edamcem s kislimi
kumaricami.
In opral tvoje nove gate v metafizični žehti s praškom Ava.
Se ti opravičil za svoj obstoj ob tvojem mrzlovoljnem
pogledu.
In nisem raje odveslal sam po reki, potem, ko sem te namočil.
Niti stal strumno v pozoru, vedno pripravljen, ne glede na
vse.
Ampak opazil sem tvojo krhkost, drugo stran tvoje trdote.
Občutil tvoj obup za širokoustnim nasmehom.
Občudoval tvojo bistrost in se čudil odsotnosti ambicij.
Razumel tvoj zaprti svet iz katerega ne moreš pobegniti.
In vedel za nežnost, skrivnost ki jo skrivaš samo zase.
Nikdar se ne bom vozil s tabo v drugem razredu.
Nikdar tudi ne bom s tabo, ko boš koga potrebovala.
In ne bom se naslajal ob tvoji nesreči.
Ne bom branil pozabi, da počasi razkroji želje in spomine.
Niti ne bom razglašal, kako mi je vseeno.