skupaj s kojoti
si lizal mesečino
in se drsal s sokoli
po ledenih stezicah
zahodnega neba
ko si lovil
so se tvoji lasje
spremenili v travo
in postal si neviden
še za božje oko
ko pa si spustil
svoje bakrene veke
si se lahko z njimi
nemo pomenkoval
niso te zapustili
so pa zmotno mislili
da se kri
na tvoji rdeči koži
sploh ne bo poznala