V stari noči večna zona,
sled grozljivih razpoznav.
Mlado jutro? Ne, ni ona
sama padla, tam si stal!
Mirno stekala se zarja
v mrtvi, votli je pogled,
kot da prvič opozarja,
kot da praska gluho sled.
Stal si sam in niti giba
zmoglo prazno ni telo,
gledal si, kako pregiba
srh jo z lačno žalostjo.
Nisi čutil goste sape,
ko jo goltal je odmik;
sluzaste, mrliške grape
vzele so trzljajem vznik.
Še stojiš primrznjen k mraku,
ona pa je stišan zlog
neke pesmi. Ta pa v zraku
še kar išče smisel tog.
Lidija Brezavšček - kočijaž