Sestra v belem nam bere
svojo pravkar spisano zgodbo o materi,
ki je s precej velikim otrokom v naročju
vsak dan prihajala na železniško postajo.
Z mrzličnim pogledom
je kukala pod vsako poro
njegovega obraza v upanju,
da bo našla trzljaj vsaj
enega žvižga gromoglasnih lokomotiv,
ki so švigale mimo tunela njegovega vida.

V tej zgodbi je ženin mož
imel še cenjen naziv poleg svojega imena
in naslov trga, ki ga je mati s svojimi čeveljčki
zgladila do spolzkosti,
je zasedal znaten del prostora na papirju,
s katerega je brala sestra v belem.
Tudi leseni most, ki ga je mati
z otrokom vsak dan prečkala,
ni bil brez imena,
ki si ga bistra Soča ne bi zapomnila,
celo jata ni bila le jata ptic,
temveč jata vran, ki so se spuščale,
ne na katerokoli drevo, ampak v krošnjo hrasta,
ki je dajala zavetje pred soncem in dežjem
Materi in njenemu Idiotu,

edinima junakoma v tej zgodbi, ki nista imela lastnega imena.

Sestra v belem je brala z brezbarvnim glasom,
izpranim skozi neštete mavrice,
pobegle iz enaindvajsetega stoletja.

Z vsemi razpoložljivimi ključavnicami
sem vklenila veke,
da se mi iz očesnih votlin
ne bi vsule kosti oglodane solze,
da se nemoč joka ne zapodi
v praznino sestrinega sinjega pogleda,
ki se je, pogost kot megla v zimskih predvečerih,
spuščal na vrhove naših temen,
v pričakovanju aplavza.

Medtem, ko so se ostali ob ploskanju dvigovali,
sem, olajšana ob spoznanju, da se nikomur
od prisotnih ni bilo potrebno ukvarjati s pojmom
cerebralne paralize, počepnila, da zberem
vse epileptične napade, vse nezavedne gibe
in še manj zavedne smehljaje
v nezlomljivi glas:

Mojemu sinu je bilo ime Mirza
in nikdar ni storil česa tako idiotskega.


*cerebralec – razumnik, književnik, filozof (Matoš o Poliću v eseju Lirika lizanja)

Srečko Luštrek