Razodetje štirih
Ko pišem, večni ogenj v verzu iščem,
zavetje je na klopi kraj kamina,
zori mi pesem v jutro iz spomina,
ko pleše z iskrami tam nad ognjiščem.
Se zrak oblači v dimaste obleke,
okaja stvarstvo, noč in dan v temino.
Zakartali smo – sveto te dobrino,
nadeli križa jarem si na veke.
Si voda vedno živa še sredica?
Ob krstnem kamnu blaga si vodica,
kropljena žalost v črni boš gomili,
ker smo zavezo dedov prelomili.
Ti, zemlja, v samost zjokana rejnica,
so ogenj, zrak in voda ti srčica?
Caki dobro jutro
Res, dobro si napisal.
Jaz svojega dela ne bom
Delila s tujimi ljudmi, tako
Bom...vse ostalo pa naj se
Znajde duša sama po svoje...
Sicer si sam odlično napisal.
Lepo nedeljo ti želim,Irena
Super, moj poklon, Poet Caki!
Prijazen pozdrav,
Sašo
Mati Zemlja je lahko brez nas,
mi pa brez nje ne
moremo.
Irena, se strinjam s tabo, vse Dobro želim.
Lp, Caki
Sašo, pozdravljen in hvala za odziv.
Svit, ne moremo brez Nje, zato si zasluži več našega spoštovanja.
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!