Karamel
Karamel obstane.
Ne zaradi zvoka.
Ne zaradi slike.
Zaradi nečesa,
kar je prehitelo svetlobo.
Njegove oči odprejo
nevidno razpoko do drugam.
Jaz vidim sobo.
On vidi njen odmev.
Jaz slišim tišino.
On sliši, kako se premika.
Majhen muc
z barvo jesenskega ognja
nosi v sebi
nekaj od noči,
ki se je pozabila posloviti.
Ko me pogleda,
ne sprašuje.
Daje znak.
Komaj opazno sled
na rob vsakdana.
Njegov rep riše kroge
okoli skrivnosti,
ki je ne poznam.
Včasih opozori
na prazno mesto ob meni,
na dih med trenutkoma,
na nekaj, kar prihaja
brez korakov.
Karamel ne stopa samo tukaj.
Živi vmes.
Med senco in predmetom,
med slutnjo in spominom,
med tem, kar se pokaže,
in tem, kar ostane skrito.
Morda zato vidi dlje.
Ker ne gleda sveta.
Posluša,
kako svet nastaja.
Odlično videnje in vedenje.
Čestitke!
.jpg "Nada")
Odlično napisana pesem, ki nas opomni, kako drugače vidijo svet živali - največkrat ga začutijo na energetski ravni.
Komentiranje je zaprto!