V rokah držim poletno čtivo. Po kotičkih sobe opazim sveže cvetlice. Čez mizo je razpotegnjen povoskan prt. Na njem se nahajajo skodelice z motivi sivke, rožmarin, cvetovi fige, pet estetsko oblikovanih steklenic in kup blok lističev. V zraku je ostanek peciva. Tla v kuhinji so prekrita z drobnimi kupčki mačje dlake, ki se svalka v kložo, a se ob hoji sproti predira. Okus in pogled na Teran in Malvazijo postajata izrazito medla, kot vodni tok, preko katerega je moč ozreti in pripluti na zapuščen otok. V glavi zvenketajo glasovi onostranstva - prav nikoli glasovi dežja ali flote preluknjanih noči.

Odprem knjigo ...

 Al-Fatiha

Prva sura,
sedem ajatov,
salat,
sledi prvi ruku.

Preberem pet strani zgodbe ...

Izvem zgolj to, da je bilo med ilovico najdenih nekaj viter gline.

Izvem zgolj to, da se je izkušnja odmeva uprla pozabi in se zasidrala v usedline časa.

Izvem zgolj to, da valpet v knjigi preganja tlačane k delu. Izvem zgolj to, da je protagonist v povesti zaril v celec smrti. Danes sledi zanj dženaza. V tabutu so kosti lobanje, pogačice in zob. Kabar bo urejen preprosto. Pokojnik bo v zemljo položen neposredno. Obrnjen bo proti Kabi. Še en beli nišan bo slikal pokrajino. Mezar bo skromen, saj so vsi rajni enakovredni v smrti. Skrb za dobra dela pokojne duše pa bo prioriteta. Nekaj podobnega se v tem trenutku dogaja v plesnivemu kotu zida s pajkom v mreži.

Pričakovanja in domislice so zgnetene med prsti.

Po senci se pretaka črno bela raševina. Mraz se nalaga v členkih. Tihi prelivi mladosti se odmikajo.
S kredo po roki si izrisujem meandre, sonce, vojna območja. Umazano bela prodira do bistva. Rafali šrapnelov prerešetajo telo. Srce je ozemlje, ki ga je potrebno zavzeti. Beseda, kot veter nosi nagrbančeno pomoto. Škure predrzno zalopotnejo poglede, kot bi vedele, ko bi znale posedati na vrtu in in si izmenjati dialog z na pol podrto tepko. A beseda je voda. Beseda je dež - brez mavrice. Beseda je morje v kateri žrtve spirajo vojne rane. Beseda je romanesknega diptiha ...

Beseda nikoli ni stavek.

Dotik vedno poustvari mehkejše podobe sveta.

*

Zgolj

kot nekdo spet,
ki iz inata preži
za sanjami
na sipinah obzorja
in priviha občutke,
razporedi misli v smiselne podobe
ter z njimi preglasi vsakodnevni opoj,
ki
obleži,
se zateče
v mehke sence,
trenutke v katere ujame srce
med svilnate plasti,
medle pozabe
in se izgubi
če ga le ne najdejo oči
ki še iščejo
že videno.

Srebrenica,
Srebrenica,
Srebrenica.

Jernej Jager