Življenje je kletka,
v kateri sedim.
Sem vdana v usodo,
počasi bledim.

In tiho sprašujem,
če moj Gospodar
je tukaj, me gleda,
če res mu je mar.

Nekaj mi pravi,
da tukaj je, z mano.
Da On bo ozdravil
prav vsako mi rano.

Počasi zaupam
in zopet verujem,
a z novim se jutrom
spet v sebi bojujem.

Saj ...

Življenje prineslo
mi nov je poraz,
z njim dušo trpečo
in zguban obraz.

Katarina Ambrož