Kot vojak sem se plazil

skozi jarke

proti tvojemu nasmehu,

s katerim si mi ponujala

svojo nežno roko.

(Le da nisem vedel, ali soproško, ali prijateljsko)

Tvoj nasmeh je bil brezizrazen in nerazumevajoč.

A jaz, zaljubljen do ušes,

sem se plazil prek bodečih žic,

sovražni topovi

tvojih levov

bi me skoraj raztrgali na kose

njuna strojnična gnezda

bi me skoraj pokosila

kot kosa pokosi poleti zrelo žito.

Skoraj sem se te dotaknil.

A ti si bila ženska

obdana z bodečo žico,

jaz pa sem nekje izgubil klešče,

da bi jo preščipnil.

Potrt sem se vrnil nazaj v bazo,

krvavel sem tudi v srcu.

(Sicer sem navajen telesnih bolečin).

Prišel je polkovnik

in me zbrcal na noge, rekoč:

"Vojak si, ne pa orel, ki lovi trofejo!

Izgubil si vso orožje,

pokosili so tvojo nado,

s topovi raztrgali

tvojo srečo, tvoje sanje."

Zbegan sem salutiral polkovniku.

Super Ego se je nasmehnil.

"Išči dalje. Tokrat bodi bolje pripravljen

in uberi

bolj prefinjeno strategijo,

     gospod narednik."

orfej