„Brez upora se sanjava sluga biču podredi,

brez podvoma dan in noč sloje do podzemlja lupi.“

Glas iz levega ramena nas premamlja,

obljublja, da nam utrdi pot do prestola,

če mu v zameno priskrbimo luč na dnu obzorja.

Posvarili nas niso ne kriki, ne jeki,

ki še danes odmevajo v naši domišljavi betici -

Čemu bi latinske reke kot svete častili,

če smo pristnejša načela sprejeli,

s katerimi smo se brez kolovratenja po trnju

še vedno žara žgočega Sonca naužili,

čeprav smo slehernega klečeplazca kot stopnico pohodili

in mu za nagrado okove okoli vratu nadeli.

Gospodarjeva roka nam je skovala žezlo pereče in krono skelečo,

s katerima požganemu raju, polnem nedolžnih grešnikov, poveljujemo.

Novonastalemu vladarju služijo opustošene duše,

ki se počasi razkrajajo v dim in saje,

kot kadilo,

s katerim si z vsakim vdihom občutek krivde olajšamo,

kot mamilo,

pod vplivom katerega v črnem smogu sočlovekove bolečine

utopično uteho iščemo;

vsako slepilo sčasoma svoje hibe razkrije,

potemtakem ni več debele tančice,

ki bi zameglila pogled v bodeče oči stare znanke Resnice.

DarkAcio