V dopoldanskih travah je okus
korakov,
ki se jim daljša senca.
Smaragdna Krka
je nesporna lepotica dneva.

Z dolgimi tankimi prsti,
ki imajo kamne namesto nohtov,
me naenkrat potegne vase.
Narahlo trznem,
presenečena, mogoče
celo prestrašena;
šumenje
ki se pretaka skozi celice,
prinese mir;
brepogojno vseobsegajoč.
Koža postaja prepustna
za alge, listje, cvetove, mahovje,
ribe, školjke, rakce, race.

Pri brzicah
se lasje z rastlinjem obračajo
v smer toka;
zrkla mi obrnejo v prihodnost,
v glasove,
ki potrkujejo drug po drugemu;

v stoječe valovanje.

Postajam modra prosojnost
kačjih pastirjev,
ko me labod,
brcne nazaj na obalo.

nada pecavar