Prehitela me je ponov v pomivalnem koritu.

Ne morem.

Gabi se mi, ko je potrebno v jutru

premakniti pribor in očistiti lonce.

Ko se vrnem, je korito zopet polno.

Obstanem, da ne zadanem sulice v lažnive besede, saj bom, kasneje.

Zvečer. 

Najraje bi kozarce pometala v bližnji park in vrečke smeti stresla preko balkonske ograje.

Gabi se mi, pospravljanje in čiščenje in premikanje in pobiranje umazanih nogavic in krp in majic in misli, ki me dušijo iz minute v minuto.

Branje mi ne leži.

Iščem globino.

Morja? Juhe?

Zakaj sovražim moške, me je vprašala, ženska z roza očali in velikim belim klobukom, ki ji je zakrival pogled.

Vprašam te.

Po poti, po času v temi, po zadušljivem dnevu, je kopel le freska.

Izgini, ne maram te.

Ne bom ti kuhala, ker so tvoje roke prepočasne, da se premaknejo preko roba mize do štedilnika.

Pusti me pri miru.

Odnesi svoje smeti.

Ne približuj se mi.

Sem tvoja sobarica, morda?

Tvoja kurtizana?

Morda?

Zapahnem vrata.

Sem se vrnila?

Sem te prizadela?

Ogenj izniči še tako trdovraten plevel.

Vidiva se na kardiovadbi.

Prebral si moje knjige?

Finska savna in mrzla kopel.

Niti ne, ne odgovori sedaj.

Še vedno ne okušam nebesa na konici jezika.

sheeba