Kar ostane
Pred leti sem poznala žensko.
Vsak večer je zalivala rože.
Nekaj pelargonij na okenski polici.
Dve sivki ob vhodu.
Star rožmarin, starejši od polovice ulice.
Živela je sama.
Tako smo govorili.
Kot da število stolov za mizo pove kaj bistvenega o človeku.
Vsak večer isti prizor.
Počasen korak.
Pločevinasta zalivalka.
Pot od lonca do lonca.
Skoraj obred.
Takrat se mi je zdela žalostna.
Ne nesrečna.
Majhna pred velikostjo sveta.
Nekega dne je ni bilo več.
Hiša je ostala.
Rože so ovenele.
Na vratih se je nekaj časa nabiral prah.
Potem nova ključavnica.
Življenje je nadaljevalo staro navado:
iti naprej.
Leta so minila.
Nekega poletnega popoldneva sem srečala njeno hčer.
Dolgo sva govorili.
O vremenu.
O mestu.
O ljudeh, ki odhajajo.
Potem je rekla:
»Mama je vedno govorila:
človek ne potrebuje velikega življenja.
Potrebuje nekaj,
za kar mu je vsak dan malo mar.«
V trenutku se je vrnila podoba.
Počasni koraki.
Sprani cvetlični lonci.
Sivka v vetru.
Ne spomnim se poklica.
Ne vem, koliko denarja je imela.
Ne vem, kako daleč je potovala.
Vem nekaj drugega.
Vsak večer je nosila vodo stvarem,
ki zanjo niso znale prositi.
Z leti postaja jasno:
človeka ne meri dosežek.
Meri ga pozornost.
Drobne stvari,
ki jih je negoval brez občinstva.
Ljudje,
ki jih je poslušal do konca.
Obljube,
ki jih je držal,
ko so drugi že pozabili nanje.
Na koncu ne ostanejo velike besede.
Ne ostanejo nazivi.
Ne ostanejo zmage.
Ostane nekaj tišjega.
Način dotika sveta.
zelo všeč
človek ne potrebuje velikega življenja.
Potrebuje nekaj,
za kar mu je vsak dan malo mar
lpi
Jest, ostala su djeca, potomstvo, možda s dušom, a možda ono čija je duša davno rekla zbogom biću čiji je smisao, cilj i sreća bogaćenje "preko leševa". Hvala ti što uvijek na prozno-poetskim krilima doneseš parče životne istine, lijepe i gorke.
Mirko, hvala ti na lijepim riječima. Drago mi je da si osjetio ono što sam željela prenijeti. Na kraju, možda je upravo duša ono jedino što zaista ostaje.
LpD
Tudi mene je pesem posrkala vase. Morda ne potrebuje (povzemajočega) vprašanja na koncu in bi se lahko zaključila z verzom Način dotika sveta.
Kaj meniš?
Lp, Ana
Zdravo Ana, se strinjam s teboj Način dotika sveta, je konec, ki ga ni potrebno pojasnjevati. Sem popravila ;)
Hvala!
Lp,
Dinzli
Komentiranje je zaprto!
