V avli,
zatopljena v misli,
s svežo vodno na tankih laseh.
Vidi obraze:
Boste piškot?
Vam nalijem čaj?
Lepo vreme, kajne?
Ne sanja se jim
da je vseeno,
katerega leta smo,
in kje je odložen voziček,
s katerim vozijo njeno telo.
Z rdečimi nohti potrka
na steklo akvarija
in se namehne.
Ve, kako jo je držal
nad gladino
in da sta si obljubila,
da bosta odplesala do konca.

Polona C. Pegan