nad

razsušeno pokljavo travo

so bahavo naperjene

assagajske konice ognjenih žarkov

skozi rjavino brezsočnosti prodirajo

v drobljivi osir razsušene zemlje

tam posrkajo še poslednji atom vlažnosti

skrotovičijo ga v praškasti prh

v večni drobir puhlosti

v nemoč rojevanja in vdanosti v usodo

pa so šele na začetku

razplamtele in pogubljajoče moči

pod lupo nebesnega zrkla

so polne same sebe

in svoje neuničljive sile

Bojan Foršček