Zbuja se jutro,
v katerem sem sama.
In najprej pomislim:
le kje si zdaj, mama?

Me vidiš od tam,
kjer zdaj je tvoj dom?
Veš, včasih preplavlja
me žalosten dvom ...

Pa vendar vsaj upam,
da vedno si z mano.
A kadar ta dvom
zareže mi v rano,

zajočem na glas:
»Pogrešam te, mama!«
Odkar si odšla,
sem sama. Le sama!

To jutro pošiljam
ti tja, kjer stanuješ,
en šopek cvetlic,
saj danes praznuješ!

Katarina Ambrož