DEDKOVA URA
V kotu kuhinje je visela ura.
Ne tista bleščeča,
ki bi jo kdo občudoval,
temveč težka, temnorjava,
z izpraskanim lesom
in medeninastim nihalom,
ki je rezalo tišino
na enake kose.
Dedek je trdil,
da ura nikoli ne laže.
Ko sem bila majhna,
nisem razumela,
kako lahko predmet govori resnico.
Saj ni imel ust niti oči.
Le tiktakal je.
Potem je prišla zima,
ostra in steklena.
Sneg je ležal po dvorišču
kot zmečkana bela odeja,
dedkov korak pa je postajal
vsak teden počasnejši.
Še vedno je vsako jutro
navil uro.
Z dolgimi, žilavimi prsti,
ki so dišali po zemlji,
tobaku
in pretečenih letih.
Nekega dne
je nihalo obstalo.
Ne spomnim se,
ali je bila sreda ali petek.
Spomnim se le tišine.
Tiste nenavadne,
goste tišine,
ki napolni prostor,
ko nekdo odide
in za seboj ne zapre vrat.
Ljudje so prihajali.
Tiho so govorili.
Nosili so črne plašče
in obraze,
na katerih je bilo več besed,
kot so jih izrekli.
Jaz pa sem gledala uro.
Kazalca sta obstala
nekaj minut čez peto.
Mislila sem,
da se je pokvarila.
Leta pozneje,
ko je hiša že samevala
in so pajki tkali svoje srebrne zemljevide
med tramovi,
sem jo našla na podstrešju.
Še vedno je kazala isti čas.
Takrat sem prvič razumela dedka.
Ura ni lagala.
Povedala je natanko tisto,
česar si nihče ni upal izreči:
da se za nekatere ljudi
čas ne ustavi takrat,
ko umrejo.
Ustavi se takrat,
ko jih pozabimo.
Zato še danes,
ko odprem stara vrata
in zadiši po lesu,
prahu
ter poznih poletjih,
slišim tisto uro.
Ne tiktaka več.
A nekatere stvari
merijo čas tudi v tišini.
Dinzli, tuga, sjeta, ljepota i uspomene...
Bravo za, možda bi se moglo reći, ovaj prozno-poetski zapis!
Jako lijepo!!!
lpm
Mirko, od srca hvala na divnom komentaru. Drago mi je da su te stihovi dotakli i probudili emocije koje sam željela prenijeti. ❤️
LpD
Ne zamerite, nekaj razmišljanja se mi je utrnilo ob tej pesmi. Ali je Raskolnikov iz Zločina in kazni, ki sicer bolj hladen lik, oče Meursault-a iz Tujca, ki je videti bolj človeški in Kierkegaard potem njegov ded ter nadalje Charles Darwin njegov praded.
Navdiha poln dan želim, Marko.
Hvala za razmislek, Marko. Sama bi rekla, da so si Raskolnikov, Meursault, Kierkegaard in Darwin bolj različni kot sorodni. Vsak odpira povsem svoje vprašanje o človeku in svetu. Morda pa je ravno iskanje takšnih nepričakovanih povezav eden lepših načinov branja.
Lep dan!
Dinzli
Hvala za prijazne besede. Še tole bi si dovolil pripomniti, potem pa ne morim več, ker ne vem koliko bralstvo tega foruma take reči sploh zanimajo.
Malo sem se zgledoval po Danielu Dennettu, ki pa opredeli Nietzscheja kot ta glavnega kuharja eksistencializma.
Še naprej lep dan, Marko.
kot drobna črna pika
je bil videti kuhar,
ki je prihajal iz dežele Qi.
nekje sem (si) zapisal, kot sem sprejel življenje, sprejemam smrt. in vse bi bilo enako, čas, brezčas, večnost, le da nas vedno žeja po življenju, saj smrt občutimo kot ločitev.
in če eksistencializem kaj je, je ravno to, da čutimo kategorije, ki jih je nekoč intelekt držal na distanci.
kar transcendira čas se lahko pojavi znotraj strogo določenega časovnega okvirja, kot recimo v glasbi. itd.
no, ne vem kam vse bi to še peljalo, vidim, da si kar veliko postavila v samo nekaj kitic.
dedek je spet z nami, se mi zdi.
lp
Zelo lepa. Tudi jaz sem pred časom napisala pesem o hišni uri ...
Lp Tolminka
Zanimiv je ta odnos do prednikov, ki ponavadi oddidejo
še preden se dobro zavemo njihove vrednosti,
kajti velikokrat smo še otroci, ko se dedka in babici
poslovijo ( treh od štirih se niti ne spominjam).
Mnogo let kasneje pa začutimo,
kako je njihova energija in blagoslov še vedno prisotna,
četudi le v stenah, katere nam za nekaj trenutkov, dni, mesecev, let
nudijo zatočišče. Oni so to omogočili.
Hvala vsem, da ste začutili pesem! <3
Lep pozdrav,
Dinzli
"kot drobna črna pika
je bil videti kuhar,
ki je prihajal iz dežele Qi."
Tole sicer ne vem, kam meri. A vseeno poskusim odgovoriti. Res je, njegove temeljne postavke niso čisto njegove, a kljub temu mu jih je uspelo skondenzirati v veličastno filozofijo. Še več. S kirurško natančnostjo je prerokoval neizogiben vzpon divjaštva v prihajajočem 20. stoletju. Bil je velikan, dostojen človek in kot bi temu danes rekli, žvižgač. Bi me zares zanimale kosmate okoliščine, zaradi katerih je končal v senatoriju. Tukaj ne gre spregledati, da je iz istega filma kot kralj Ludvik II. Zares sami norci :))
Lep dan, Marko.
Komentiranje je zaprto!