Držimo se za roke,

čeprav vzunaj pada dež

ki ne sprašuje zakaj je prišel.

Tvoja dlan je mokra od žalosti,

moja je topla od svetilnika,

mačkova tačka pa mehka kot obljuba.

Nič ne govorimo.

Samo dihava skupaj.

vsak vdih odnaša

eno solzo, ki ni znala svojega imena.

Klopca ne sprašuje.

Samo drži.

Tako kot midva drživa njo.

Tako kot "nas trije" držimo svet,

da se ne razleti na košćke.

Maček se zdaj stisne k tebe in ti

poljubi dlan....murr..."Vidiš mamica?

Dež naju ne more. Ker sva nas trije."

Milena