Po pedesetih letih
bo marsikdo pozabil nate
in ti nanj.
Sošolke in sosošolci
iz osnovne šole
si bodo barvali lase,
ali vse bolj postajali sivi.
Slike z maturanca
ne bodo več
pospeševale utripa.

Vse bolj poredko
se boš videval in slišal
z mladostnimi prijatelji,
z bivšimi ljubicami
in sodelavci,
s katerimi so se razšle poti.
Celo z brati in sestrami,
ko umrejo starši,
ne boš več čutil
enako kot prej.

V svojih gobcih
te bo enako vztrajno
prežvekovalo le še govedo
fursa in dursa;
enako vztrajni ostali
le še zajedalci
tvojega bančnega računa.

Vsemu navkljub
boš z zastavo hodil
med grobovi in spomeniki

tistega in tistih
čemur in komur
si posvetil srce.

Ko v Babilonu
nihče več
ne bo razumel nikogar,
bo k tebi pristopil otrok
in se ti zahvalil,
da si bil kaplja vode,
ki je korenine tvoje kulture

ohranila žive,
ter jih pognala
k novemu cvetenju-
k novi letini
srčnosti in intuzijazma.

Otroka boš prijel
za ponujeno ročico,
ga vzel v naročje:
pokazal mu 

vse kolovoze, vsa brezpotja,
ki si jih prehodil
in nova obzorja,
ki čakajo nanj.

Preden se bosta razšla
bosta drug drugemu
zaželela blagoslovljeno pot
in neizmerno hvaležnost
za vse prehojeno,
ter tisto kar še čaka,
da bodo nanj položene
stopinje njegovih korakov.

V dlan mu boš stisnil
majhen rečni kamen iz Savinje,
ki te je spremljal
vedno in povsod-
naj mu prinese srečo
in naj nikoli ne pozabi,
da bodisi kraj,
bodisi narod
pokončno živega obdrži
le tisto v prsih,
ki po žilah poganja
gorečnost, pogum in kri!

Hovk