Veš, kjer se konča roka

in začne beseda,

obstaja mesto,

kjer ga ne moreš pustiti

nedotaknjenega.

Uničen čas,

ponosna trepljanja,

zlikane srajce

in dobrohotne pozabe-

vse to se nekam naloži.

Veš, ko zabodeš in čakaš,

ko drugi ne zmorejo biti,

takrat se čas prelomi,

topotaje izginjaš v nič.

Samo pod vekami

še nosim zapisano biti,

biti, da si zmogel oditi.

levcek