Verjameš v usodo,

jo je nekdo vprašal in ona je le prikimala. Pred očmi so se ji zvrstile slike. Ja, verjamem, se ji je tiho poklonila v sebi. Kako ne bi. Vsakih tisoč let se zgodi, kot zvezdne pike je in vleče ljudi v sebe, začrta njihove oči pod svoj obok obrvi. Njen sij jih usmeri in le sledijo ji, vodeni. Brez želje, da bi stopili v druge meglice, v druga sonca. Kako ne bi verjela. Šla sem za njo na konec njene police in skočila.

Bile so luči in bile so teme.
En krog ravnih linij obraza.
Ena pesem. Najlepša.
Vsakih nekaj tisoč let.
Sledi pik v dotiku duše.

V neskončno.

li