Imam ponavljajoče sanje o smrti,

ki niso nočna mora več,

ampak le mir.

Tam je slučajna,

dobro zgrajena razstava

slik vojne na vzhodu,

ki jo, naravno,

kot vse okrog mene,

spregledam,

ko hitim

nekam tja, v prihodnost, ne vem,

na kosila, na fotkanje, na morje-

všeč so mi kompozicije teh slik

in te moje prazne, lepe oči,

kot da sem na tem svetu

žrtev jaz.

Tam je na tleh

raztrgan čipkast negliže.

Na srečo

se ga iz betonskega prahu ne vidi dobro

in lahko sem srečna,

da ni uničeno

to moje sladko popoldne.

Ta razgled, ta odsev —

ali je ta slana luža

morje

ali solze teh nemirnih sanj?

majavalic