Lačna zverina v gozdu prebiva,
vsak večer en kos lune odgrizne,
vsak večer jo je manj in manj
in na koncu se vprašam:
kdo je luno pojedel?

Mogoče je zanj bila kot posladek
po celem dnevu vročega sonca:
se mu je hladni prigrizek prilegel
in je luno za večerjo pojedel.

Mogoče pa je imel v mislih
ledeno goro sladoleda,
ki baje na luni že od vekomaj sameva?
Ali pa se mu je zdelo, da je ta luna
le velik kolut preluknjanega sira.

Kdo bi zdaj to vedel?
Mogoče pa je luno samo skril
pred našimi zvedavimi pogledi,
ker je luno mogoče sram,
ko je tako sama na nočnem nebu.

Tomaž Jevšenak