Nekoč
Eden za drugim
Kot bi tekli štafeto
Dirjamo naprej
Majhen okvir
še vedno
Lahko razširimo
Ga ni tistega
Ki bi ostal zunaj
Brez pesmi
Ki bi nam dala misliti
V globine
in širine
Nekih močnih misli
Ki bodo prehitevale
Kot da vozimo avto
po prekinjenih črtah
Na prašni cesti
Polne spominov
Na nekoč
Davno nazaj
Ko je mladost imela
V srcu svoj klic
Neuslišan
In ko je bilo zgodbe
Konec
V temnih nočeh
Polnih samote
U fragmentima sjećanja naziru se velike priče životnog putovanja.
Lijepo... /Vjerojatno transformacija svijeta ne vodi u apsolutni krah./.
Pozdrav iz SA,
mp
Mirko lepo pozdravljen
Hvala ti za lep komentar.
Ja imaš prav, življenjsko
Potovanje, pa res.
Lepi dan ti želim,Irena
Komentiranje je zaprto!