Zjutraj zagaga in zaropota,
ko iz pernate spalnice odcaplja.
Na vrt med rože in zelene trate
stopi v copatah naravnost v mlake.

»Kako sem neumna stara gos,«
zagaga jezno na ves glas.
»Saj vendar vsak dobro ve,
da po dežju škorenjce obuje se.«

Perje, ki se zjutraj je bleščalo,
se v mokri luži je zmočilo.
Umazana voda ga je polila
in belo oblekico z blatom napilo.

Sedaj sem kakor mokra kura,
prav čudna pernata kreatura.
Pa tako rada hodim po vrtu
in svojo obleko kažem krtu.

Tomaž Jevšenak