Ker tvoja ramena dihajo tako visoko
Ker tvoja ramena dihajo tako visoko,
vzamem dolgo vrvico,
vezalko iz najinega
ponedeljkovega čevlja,
jo zalijem in ob nekem vogalu,
rastem skupaj z njo.
Srce je koža
in koža je srce,
ko se stegujem
k tebi.
Pod nama bilke in ovce,
včasih kak pes.
Črno je še bolj črno,
belo je umazano.
Rastem mimo pravil,
mimo besedovanj
in zapletenega molka.
Rastem
tiho in hitro,
da me ne prerastejo
nevidne besede.
Da si izkopljem zgodbo
pod tvojim ramenom.
Zgodbo z enim prostorom,
v katerem bom stopila vase,
srkajoč tisto besedo.
Rastem,
dokler ne pojem vrvice.
Ne skrbi,
govorijo gozdovi,
ki mi prinesejo svetilko.
Ne skrbi,
to so bila samo ramena.
Uvijek kvalitet. Uvijek novo otkrivanje poetskog senzibiliteta.
Moje divljenje i čestitke!
lpm
Kako vidna, otipljiva in žvečljiva je lahko vez ... čestitke,
lp, Ana
Čestitke k nominaciji za pesem pomladi 2026: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/198999/pesmi_pomladi_2026
V imenu uredništva,
Ana
Komentiranje je zaprto!
