Enajst let.

To je starost, ko človek še verjame,

da imajo noži namenjen ročaj,

matere rešujejo,

Bog pa vodi evidenco.

Četrti razred.

Zvezki z zavihanimi vogali.

Telovadba.

Šprint na šestdeset metrov.

Fant, ki je imel pljuča za tek

in roke za met žoge.

Prihodnost v mišicah.

Smrt pa že v dnevni sobi.

Pobožna hiša.

Križ nad vrati.

Velika noč pred pragom.

Kristus pripravljen vstati,

otrok pa pripravljen pasti.

Papagaj kriči.

Ne iz prerokbe.

Iz ptičje neumnosti.

Iz iste slepe energije,

ki vrti planete in lomi vratove.

Fant odpre kletko.

Nasuje semena.

Majhna zrna usmiljenja.

Ptič pobegne.

En zamah kril.

En skok na kavč.

Eno rebro.

En nož.

Brat je prej lupil korenje.

Kako absurdna je smrt -

ne pride z vojno,

ne s pošastjo,

ampak z zelenjavo.

Nož, odložen za trenutek.

Trenutek - ta drobna, neumna enota časa -

je največji morilec v zgodovini.

Fant vstane.

Pod rebri nosi rezilo,

kot tuj jezik.

Gre do matere.

In mati naredi tisto,

kar delajo matere od začetka sveta:

skuša rešiti.

Toda ljubezen nima licence za kirurgijo.

Izvleče nož.

Preseka še tisto glavno nit,

po kateri telo pošilja rdeča pisma življenju.

Kri steče.

Velika noč.

Jagnje.

Kri.

Mati.

Otrok.

Bog molči.

V bolnišnici umira fant,

ki je imel papagaja.

In reče:

"Mami, ne jokaj. Nič me ne boli."

Najstrašnejši stavek ni krik.

Najstrašnejši stavek je tolažba,

ki jo umirajoči otrok ponudi živim.

Od takrat ne verjamem več,

da svet stoji na redu.

Svet stoji na nožu,

pozabljenem na kavču.

Taras Miller