Zbudil sem se, saj veš kdaj.

Vzel sem list papirja, da ti napišem pesem.

Vzel sem tistega najlepšega,
tistega za v okvir.

Vzel tistega tistega debelejšega,
tistega za prav posebne priložnosti.

Ker na roko ne znam lepo pisati

bom natipkal, sem si rekel.

Izbral sem najlepšo pisavo, gotika mi je bila všeč.
Izbral drugačno barvo, saj veš, da izstopa, da je drugačna, da ni dolgočasna.

Sedel sem za mizo.

V glavi sem sprostil vse svoje misli in spomine na najlepše trenutke, ki sem jih preživel s tabo, ki sva jih preživela skupaj, saj veš, da jih vključim v to pesem.

V glavi sem zbiral naljepše slike,

ki so se vrtele v krogu

v vrtincu mojih misli in sanj.

Izbiral in zbral sem misli o tebi, moji najlepši, moji najdražji, mojemu angelu varuhu, moji muzi.

Izbiral in izbral bom naljepše besede, izbral najlepše rime.

Besed vseh največjih pesnikov in modrecev ne bom kopiral, ker niso dovolj velike in mogočne. 

Paziti moram na izražanje sem si rekel,

ta pesem bo ostala za spomin, bo neizbrisljiva.

In tako sem sédel, sedel in razmišljal.

Kako naj začnem?

Kje naj začnem?

Kaj naj začnem?

Še angele sem prosil naj mi dajo kak nasvet.

Tu si sam je odmevalo, pa vem da ni tako.

Obsedel sem sam in moje misli.

Tisoč besed ne bi bilo dovolj, da opišem kar čutim.
Tisoč pesnikov ne bi bilo dovolj, da napišejo najlepšo pesem.
Tisoč let ne bi bilo dovolj, da opišem življenje s tabo in koliko mi pomeniš. 

Ko sredi noči v mislih po zraku lovim besede in jih sestavljam v celoto mi je vse jasno, jasna je slika celotne pesmi. Kam gre kakšna beseda, kaj zamenjam, koliko je kitic, kje je začetek in kje konec. 

Vzamem list papirja in ne gre.

Zbudil sem se saj veš kdaj.

Vzel sem platno, da te narišem.

Vzel sem tistega najboljšega, tistega za v okvir. 

Izbral sem tistega tistega debelejšega, tistega za prav posebne priložnosti.

Ker ne znam risati potez obraza in telesa bo slika abstraktna, saj jo boš razumela.

Izbiral in izbral sem najlepšo barvo, drugačno, saj veš, da izstopa, da je drugačna, da ni dolgočasna.

Ssedel sem se za mizo.

V glavi sem sprostil vse svoje misli in spomine na najlepše trenutke, ki sem jih preživel s tabo, ki sva jih preživela skupaj, saj veš da jih bom vključil v sliko.

V glavi sem izbiral naljepše slike, ki so se vrtele v krogu, v vrtincu mojih misli.

Izbiral in izbral sem misli o tebi, moji najlepši, moji najdražji, mojemu angelu varuhu, moji muzi. 

In bilo jih je milijon, milijon spominov, milijon slik, miljon dogodkov.

Tako sem sédel, sedel in razmišljal.

Kako naj te narišem?

Kako naj začnem?

Kje naj začnem?

Kaj naj začnem?

Še angele sem prosil naj mi dajo kak nasvet

Tu si sam je odmevalo, pa vem da ni tako.

Obsedel sem sam in moje misli.

Tisoč barv ne bi bilo dovolj da narišem kar čutim.
Tisoč umetnikov ne bi bilo dovolj da narišejo najlepši akt, tvoj akt. 

Tisoč let ne bi bilo dovolj, da narišem življenje s tabo.

Ko sredi noči z roko po zraku rišem tvoje poteze, mi je vse jasno, kam gre roka, kako se premika, kje poteze poudarim, kje odebelim, kje kaj osenčim, vidim vse tvoje poteze tudi najmanjše in najbolj drobne detajle, molekule, celo silhueto vidim, ki se smeji in je srečna.

Vzamem platno in ne gre.

Vendar vem, da ko bi znal risati bi bila tvoja slika najlepša.

Vendar vem, ko bi znal pesniti, bi bila pesem o tebi najlepša.

In vem, ko te vidim se stopim.
In vem, ko te slišim se stalim.
In vem, ko te čutim si moja.
In ne vem ali sanjam ali živim.

Aleš Kastelic