„Seme uma je posadila v glavo odvisnega otroka;

zrasel bo le, če ga hrani sočni sok njenih grudi

in obsije sij njenih zarjastih oči.“

Kot senožeti po poznopoletni otavi,

smo spomladi zacveteli in v materi ponos prebudili.

Obsedla nas je slast po rasti, ki izžela je ves gnoj iz humusa,

zato smo se povzpeli do daljnega Sonca,

medtem ko so zemljaki obstali v naši senci,

na dnu zaradi gnilobe strohneli...

Tedaj so nas žgoči žarki posušili in stran, na kozolec premestili,

kjer pletejo slamnike iz izsušenih, predebelih travnatih niti.

Nova sezona je prispela: kakšna bo žetev,

če na travniku ne bo zlatega sena,

vendar premoč zelenega plevela?

DarkAcio