Zdaj, ko vem, da te ne bo,
vse se zdi drugačno.
Vse je prazno, vse temno,
žalostno, oblačno.

Zdaj, ko vem, da te ne bo,
sonce bledo sije.
Kar med nama je bilo,
so le iluzije.

Zdaj, ko vem, da te ne bo,
luč je ugasnila.
V meni je zdaj vse mrtvo,
jaz sem utonila.

Zdaj, ko vem, da te ne bo,
moram to sprejeti.
V sanje vsaj, če le lahko,
pridi me objeti.

Tudi v sanje te ne bo;
slutnja mi ne laže!
A nekje se, kot zlato,
luč-ka mi pokaže...

Katarina Ambrož